Kostanj « Nazaj

V prejšnjem članku, smo govorili o orehu, danes pa bi rad predstavil še eno zelo zanimivo sadno vrsto iz skupine lupinarjev, ki pa se v naših vrtovih, zaradi specifičnosti pridelave in zahtevnosti vzgoje ne pojavlja pogosto, imajo pa njegovi plodovi široko kulinarično vrednost, govorili bomo o navadnem ali domačem kostanju.
Domovina pravega kostanja (Castanea sativa), nekateri ga imenujejo tudi domači kostanj, obe pojmovanji sta pravilni, saj gre za isto rastlinsko vrsto, je območje med Kavkazom in Sredozemljem, uspeva celo do višine 800m, v višje ležečih predelih, zaradi specifičnosti klime , kostanja ne bomo našli. V Slovenskem habitatnem območju lahko njegov obstoj zasledimo praktično na celotnem geografskem področju, izjema je le področje Koroške, kjer kostanj ne uspeva. Z razliko od divjega kostanja, ki je bil v preteklosti zelo priljubljena drevesna vrsta za zasajevanje parkov in z domačim kostanjem nista v sorodstvu, kot je zmotno prepričanje domači kostanj, sadimo predvsem zaradi njegovih užitnih plodov, ki imajo široko – uporabno kulinarično vrednost.
Kostanj je izrazito toploljubna rastlina, zato je zelo pomembno, da mu namenimo kolikor je mogoče sončno mesto, pazimo, da bo rastlina imela dovolj vode, kostanj namreč potrebuje za nemoteno rast in rodnost, tudi dovolj sončne svetlobe. Zelo pomemben dejavnik, pri vzgoji kostanje, je namreč količina vsebnosti kalcija v tleh. Težko ocedna , tla pretežno bogata z apnencem, za vzgojo kostanja niso primerna. Ustrezajo mu lažja, kisla rastišča, bogata z humusom in fulfolnimi kislinami. Kostanj je tudi daljni sorodnik bukve, hrasta in breze, zato lahko že po prisotnosti teh dreves, ocenimo primernost tal, za sajenje kostanja.
Pri sajenju kostanja naj omenim, da v naše vrtove sadimo, cepljene sadike kostanje, tipa maron , ki so zelo primerne tudi za intenzivno pridelavo. Kostanj se v osnovi loči na dva tipa, prvi tip je kostanj, ki se nahaja v naravi samoniklo in ga lahko v skladu z direktivo o nabiranju gozdnih sadežev, naberemo do 2 kg. Drugi tip kostanja, ki pa ga sadimo v naše vrtove, je tip maron, to so namreč cepljeni tipi kostanja, bistvena razlika, po kateri se ločita tipa med seboj je v plodovih. Pravi kostanj, kot ga najdemo v naravi, skriva v ježici enega ali več plodov, ki so praviloma neizenačenih velikosti, tip maron, pa v svoji ježici vsebuje samo en plod, ki je zelo debel in izenačen z ostalimi plodovi v drugih ježicah. Plodovi tipa maron, so po okusu tudi bolj sladkasti, saj imajo višjo vrednost sladkorja, kot plodovi pravega kostanja v naravi, pa tudi kvaliteta samih plodov je višja kot pri plodovih kostanja iz narave.
Po osnovni definiciji je sajenje kostanja podobno sajenju drugih sadnih vrst, vendar moramo pri tem upoštevati nekaj osnovnih načel, da v kasnejši rastni dobi, ne bo prihajalo do težav z vzgojo. V prvi vrsti je potrebno upoštevati velikost drevesa, v primeru, da se odločamo za večji nasad, naj bo razdalja med posameznimi drevesi vsaj 8m. Priporoča se izkop večje sadilne jame, kot pri ostalih sadnih vrstah, priporočljiv je izkop, dimenzij 1,5m globine x 0,80cm širine. V primeru, da pri sajenju uporabljate hlevski gnoj in še to v manjših količinah, ga dodajte, takrat, preden nasujete zadnjo plast zemlje, torej tikoma pod vrhom. Mineralna gnojila uporabljate lahko šele, po dopolnjenem tretjem letu starosti. Če obstaja sum na prisotnost kalcija v tleh, se svetuje, zamenjavo zemlje v sadilni jami. Sadiko posadimo enako globoko kot je rasla v drevesnici ali rahlo globlje. Po sajenju cepljeno mesto pred kostanjevim rakom zaščitimo tako, da ga zasujemo z rahlo zemljo (to je sicer v popolnem nasprotju s sajenjem ostalih sadnih sadik). Ob sajenju h koreninam dodamo humus, po možnosti dobljen izpod kostanjevih dreves iz narave. Pomembno pravilo za uspešno sajenje je tudi čim krajša pot od drevesnice oziroma od prodajalca do sajenja in dobra zaščita korenin med transportom. Uporaba zaščitne mreže proti voluharju je priporočljiva. Ravno tako po sajenju zaščitimo nadzemni del rastline, katerega pogosto obdela divjad z brušenjem rogov, nevarnost pa preti tudi od ostalih živali ter poškodb obdelovalnih strojev, najpogosteje kosilnic. Uporabimo lahko žično mrežo s katero objamemo sadilni kol in samo sadiko, ali pa povežemo tri, štiri količke okoli sadike. V naravi drevesa zrastejo iz odpadlih plodov, ki so se pred tem med seboj skrižala po naravni poti, vendar imajo potomke take rastline spremenjene lastnosti, tudi če bi odbrali le najlepše in najboljše plodove. Kot izogib temu, se poslužujemo sajenja že preizkušenih francoskih sort kostanja, tipa maron. V Sloveniji sicer poteka postopek selekcioniranja tipa domačega kostanja, vendar je to zelo dolgotrajen postopek, zato se raje odločamo za katero izmed že preizkušenih sort, ko so v naših pogojih pridelave dale vzpodbudne rezultate. V naravi se obrod pri starih kostanjih v polni rodnosti giblje med 100 -200kg na posamezno rastlino.
Med glavne sorte, ki jih sadimo v naše vrtove, se uvrščajo naslednje:
MARSOL: Raste zelo bujno in precej pokončno. Je srednje občutljiv na kostanjevi rak, odporen pa proti spomladanski pozebi in jesenskemu mrazu. Zori v začetku oktobra. V ježici se razvijeta dva do trije normalni plodovi, okroglasto trikotne oblike, svetleče rdečkastorjave barve.

MARAVAL: Drevo je srednje bujne, rahlo pokončne rasti. Občutljiv je na kostanjevi rak, a odporen proti spomladanskemu in jesenskemu mrazu. Zori v drugi dekadi oktobra. V ježici sta en do dva normalna plodova. Plod je zelo velik. Je široko eliptično trikotne oblike, svetleče temno rjavordečkaste barve.

BOUCHE DE BETIZAC: Drevo je srednje bujno in pokončno. Občutljiv je za spomladanske pozebe in dokaj odporen na kostanjevega raka. Zarodi zgodaj nato rodi redno in dobro. Zori konec septembra oz. začetek oktobra. Razvije dva normalna plodova v ježici. Plod je velik in ploščat, široko eliptične oblike, temno rdečkastorjave barve.

PRECOCE MIGOULE: Drevo je srednje do šibke rasti, pokončne oblike. Rodi zelo dobro. Je srednje občutljiv na kostanjevega raka. Zori konec septembra. V ježici sta dva do trije normalno razviti plodovi. Plod je velik, trikotno eliptične oblike in svetlo mahagonijeve barve.

Posebno pozornost moramo nameniti tudi bolezni in škodljivcem, ki vidno ogrožajo kostanj, proti katerim pa trenutno žal ni odpornih in rezistentnih sort, niti učinkovitih fitofarmacevtskih sredstev. Najnevarnejša bolezen je kostanjev rak, ki se je v Slovenijo razširil iz Italije leta 1950. Bolezen napada lubje in kambijalni del pod njim. Lubje najprej nabrekne, nato spremeni barvo v bledo rumeno, kasneje lubje poka , nastanejo vidne rakaste rane. Prekine se pretok sokov tako, da se del nad napadenim mestom posuši. Suho listje in ježice jeseni ne odpadejo, ampak ostanejo na odmrlem delu preko zime. Trosi lahko prodrejo v rastlino le preko rane. Ker je v naravi nešteto možnosti za poškodbe lubja, je nevarnost stalna in velika. V izogim temu, je najbolj smiselen preventivni ukrep ta, da pazimo, da ne prihaja, do poškodb lubja. V kolikor se to zgodi, čim hitreje zamažemo nastale rane s cepilno smolo, to storimo tudi pri vsakem obrezovanju. V primeru poškodb po toči poškropimo drevesa z enim od bakrovih pripravkov. Redno pregledujemo drevesa, pri mlajših predvsem stebla ter opazujemo morebitno spremembo barve. Če opazimo napadeni del, ga izrežemo z nožem do povsem zdravega tkiva, zamažemo s cepilno smolo ter povijemo s trakom temne neprosojne barve. V kolikor še vedno poteka pretok sokov ob poškodovanem delu, smo drevo oziroma del nad poškodbo tokrat rešili.
Najpomembnejši škodljivec na kostanju je kostanjeva šiškarica, to je nov nevaren škodljivec, ki se k nam prav tako kot nekoč kostanjev rak širi iz Italije. Pridelek na poškodovanih drevesih je lahko tudi do 70 % manjši. Trenutno je prisotna okužba kostanjev na skrajnem zahodnem delu Slovenije. Škodljivec povzroča na mladih delih rastline značilne šiške. Zaščita je otežena že zaradi velikosti dreves. V Sloveniji za enkrat nimamo nobenega insekticida registriranega za zatiranje kostanjeve šiškarice. Morebitne napadene poganjke je potrebno nemudoma odstraniti in zažgati. Na šiške v katerih so ličinke moramo biti pazljivi konec maja.
Dreves kostanja pravilomo ne obrezujemo, predvsem v izogib pojavu kostanjevega raka. V kolikor je rez res neobhodno potrebna, naj bo le ta usmerjena zgolj v sanacijo iz izrezovanje poškodovanega in obolelega lesa.
Kostanj zori oktobra in novembra, njegov plod je značilne rjave barve, brez vonja, bleščeč, okrogle ali ploščate oblike, shranjen pa je v bodičastem ovoju. Ovoj pod bodečo lupino skriva od enega do tri plodove, to velja za kostanj, ki ga nabiramo v naravi, pri sorti maron, pa je v ježici posamičen debel plod.
Glavna sestavina kostanja je škrob, ki ga je v surovem plodu približno 44 odstotkov. Poleg tega kostanj vsebuje sladkor ter približno 4 odstotke beljakovin in 2 odstotka maščobe. Bogat je z vitamini skupine B (B1, B2 in B6) ter minerali (kalcij, kalij, magnezij in fosfor). Sto gramov plodu vsebuje približno 213 kcal.

Kostanj torej vsebuje veliko ogljikovih hidratov in malo maščob. Kostanj, ki ga jemo bodisi pečenega bodisi kuhanega, je hranljiv in okusen vmesni obrok, zaradi blagega in rahlo sladkega okusa pa je še posebno priljubljen pri otrocih. Kostanj je s svojo obliko in barvo primeren tudi za dekoracijo, saj z njim pričaramo jesensko vzdušje. Zaradi posebnega okusa in arome je kostanj odlično dopolnilo prehrani, saj osveži in obogati jesenki in zimski jedilnik.
Tradicionalna kitajska medicina priporoča kostanj kot hrano in zdravilo. Hrano naj bi izbirali v skladu s svojim zdravstvenim stanjem in z letnim časom. Tako jeseni prehajamo na hrano, ki greje. Kostanj je po naravi topel, po okusu sladek, krepi želodec in ledvice, torej organe, ki so jeseni in pozimi "energetsko šibkejši".
Mislim, da je vse opisano, več kot zadosten razlog, da se kljub začetnim pomislekom le odločite za sajenje kostanja, ki nima samo okusnih in zdravih plodov, temveč je tudi zelo pompozno in elegantno drevo, ki ima tudi v osrednjem slovenskem prostoru pomembno vlogo, saj je omenjen v številnih literarnih delih slovenskih pesnikov in pisateljev.